Prvi kriminalist v Sloveniji naj bi v prihodnje postal Simon Velički, direktor Policijske uprave Kranj. Predlagal ga je njegov nadrejeni, formalno je vse v redu. Poslanec Franc Pukšič je to kadrovanje postavil pod vprašaj, ker je postalo javno, kar je sicer bilo znano: pred dvema desetletjema je bil Velički krivec za prometno nesrečo, v kateri je človek umrl. Odsedel je dvomesečno zaporno kazen, javno pa je tudi zdaj izrazil kesanje in obžalovanje.
Tako je pristal tudi na že običajnem sramotilnem stebru, kjer ga veselo pljuva, kdor le ima čas. Ker je pri nas pač vsak z nekom napačnim v sorodu, je napačne politične barve, ima morda napačno ženo, psa. Preprosto stanujemo drug drugemu v želodcu in čez plot kukamo v posteljo, denarnico in se tako ali drugače naslajamo. Je danes smiselno braniti Veličkega? Človek je prestal kazen, ki si je ni odredil sam. Trdi, da s krivdo za tisto, kar je storil, vsak dan živi. Danes je njegova kartoteka brezmadežna, ker je minilo že toliko let, da je bila kazen uradno izbrisana. Po zakonih te iste države, ki jo kot policist varuje.
Poslanec je opozoril na visoke moralne kriterije in ima prav. Kot bi verjetno obsodil očeta, ki bolj ali manj javno prilepi zaušnico svoji hčerki. Ker je nasilje v družini grda reč in jo preganja tudi policist Velički. Problem je samo, da naj bi bil (ker podpisani ni bil zraven in pač verjame le do zdaj zapisanemu in ne zanikanemu) poslanec Pukšič tisti, ki je udaril svojo hčer. Bi bilo smiselno, da bi mu zaradi tega vsakič, ko gromovniško dvigne besedo v bran pravici, to očitali? Bi bilo to pošteno? Še hujši nesmisel je primerjava med poslančevim klofutanjem svoje hčerke v javnosti in dejanjem Veličkega. Je pa nekaj res: človeškega življenja se ne da vrniti, a tudi svoj ugled in dobro ime ter čast človek težko povrne.
Simon Velički ima svoj pečat, a ima tudi svoje delo. Kdaj policist zanesljivo dobro dela? Ko v okolju ne manjka tistih, ki jih to moti. Mamilarske združbe in kriminalci z bombami za zapahi niso samo zasluga prvega gorenjskega policista. Je pa zanesljivo prav njegovo delo pripomoglo k profesionalnemu ugledu policije, k rezultatom. Ja, še vedno policija išče bombaša, ki je v Radovljici nastavil bombo sodnici, tudi kak umor izpred let je nepojasnjen. A kredibilnost Simona Veličkega kot policista, kriminalista, direktorja je vsakomur na ogled in vpogled v policijskih statistikah. Hvaliti policista pa je silno nehvaležno delo, ker so policisti kot tudi novinarji ljudje z napakami in zato dejanja Veličkega ne smemo ne izbrisati ne pozabiti. Ali mu je zato sramotilni steber usojen, je prepuščeno tistim, ki vedno vržejo kamen, preden se vprašajo, ali so sami brez greha.
Morda se bo Simon Velički celo umaknil. Sam je zatrdil, da pritisk zmore prenesti, a bi rad prihranil posledice svoji družini. Bo potem cilj dosežen? Prejel je porcijo pljunkov s primesjo dnevne politike zraven.
Kriza zaupanja v državo, njene ustanove in njihove predstavnike je bila v času obletnice osamosvojitvene prelomnice vsem v ustih. Ravno to dokazuje, da smo res daleč od tiste enotnosti in pripadnosti, ki smo jo obkrožili na plebiscitu. Zanimiva primerjava: Simon Velički je v dvajsetih letih iz obsojenca lahko postal prvi kriminalist ali vsaj direktor velike policijske uprave - mi pa smo v istem času nehali verjeti vase, v sodstvo, policijo, državo s poslancem Pukšičem vred.
Spoznanje, da nas najbolj delijo tisti, ki pozivajo k preseganju delitev, je tragično. Kajti peščica zaslužnih vztrajno pita množico z "resnicami", ki smo jih vsi siti. Zato bi bil velik dosežek, če bi o osamosvojitvi, prometni nesreči policista in klofutanju lastne hčerke zmogli dojeti, da smo ljudje z napakami in vrlinami. Šele soočanje s to preprosto resnico naredi iz poslanca človeka in iz krivca v prometni nesreči šefa kriminalistov. Sramotilnih stebrov postavljati ni težko. Ljudje raje pljuvamo, kot smo popljuvani.