objavi na
pozareport.si

forum

Mediji

Torek, 30. november 2010 ob 07:01

Sramota: Golobič je edini slovenski politik, ki novinarja pošilja v zapor!
Minister in predsednik stranke Zares po šestih letih prvi visoki slovenski politik, ki kazensko preganja poklicne novinarje. Gre za politiko, ki po aferah Ultra in Baričevič sovraži medije
2010 Pozareport

Odpri galerijo

Predsednik stranke Zares in minister za visoko šolstvo Gregor Golobič je - po že rahlo pozabljenemu Edvardu Ovnu, nekdanjemu vplivnemu direktorju Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in podpredsedniku LDS - prvi visoki slovenski politik, ki je vložil kazensko (!) tožbo proti poklicnemu novinarju. To ni prišlo na misel niti Milanu Kučanu, Janezu Janši ali Borutu Pahorju, kaj šele, da bi kaj takšnega storil pokojni Janez Drnovšek, na katerega se tako rad in zelo pogosto sklicuje Gregor Golobič. Lider Zaresa preko odvetnika in predsednika odvetniške zbornice Mihe Kozinca toži kolumnista časnika Finance Stanislava Kovača, politika pa je zmotila kolumna z naslovom "Pahorjeva ladja se potaplja (objavljena 21. aprila letos)," kjer Kovač piše tudi o klientelističnih povezavah Gregorja Golobiča. Po mnenju visokega politika, ki mu sicer iz dneva v dan pada javnomnenjski rejting, je "obdolženi v obravnavanem prispevku zapisal neresnična žaljiva dejstva, ki se nanašajo na zasebnega tožilca in ki posegajo v njegovo čast in dobro ime." Gregor Golobič kot dokaz predlaga svoje zaslišanje, v tožbi piše, da je "ugledna javna oseba," zato naj se novinarja Kovača kaznuje po drugem odstavku 160. člena kazenskega zakonika, ki predvideva tudi zapor do šestih mesecev.
V državah Evropske unije kazenskih postopkov zoper poklicne novinarje zaradi novinarskega poročanja praktično ni. Večina evropskih držav sploh nima več takšne kazenske zakonodaje, ki bi to omogočala, tiste države, ki te ostanke medijskega totalitarizma še premorejo (gre za nekatere države bivšega vzhodnega bloka), pa tovrstnih postopkov ne prakticirajo več. Vlaganje kazenskih tožb zoper novinarje za politike v zahodnih demokracijah pomeni tudi zanesljivo politično smrt. Toda pri nas je očitno vse mogoče. Spomnimo, tudi premier Pahor je pred časom Golobiča "prosil, da se izogne kritikam medijev, ker je to politika vlade, ki jo vodim," kot je takrat dejal Pahor.
Moja teorija gre tukaj še dlje: Gregor Golobič in del slovenske politične elite načrtno zožuje medijski prostor, svobodo tiska in javno izražanje mnenj, čeprav je to zavarovano v slovenski ustavi in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ne gre samo za kazenske tožbe, gre tudi za paket dveh novih medijskih zakonov, zakona o RTV in zakona o medijih (oboje pripravljajo zvesti Golobičevi ljudje, na čelu s tragikomično vodljivo ministrico za kulturo Majdo Širca), ki sta histerični produkt afere Ultra in afere Baričevič, ko sta Golobič in predsednica LDS ter ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal dokončno izgubila možnost absolutne politične prevlade. Golobič in Kresalova ter njuni lobiji in mnenjski voditelji za to krivijo nekatere medije in celo posamezne novinarje, ki jih je treba tako ali drugače utišati. Zato sploh ni naključje, da predlogi nove medijske zakonodaje posegajo celo na kazenskopravno področje in so skrajno restriktivni, upam si celo trditi, da fašistični. Poskus uveljavitve diskrecijske pravice prepovedi dejavnosti medijev, ki naj bi pristala v rokah srednje izobraženih uradnikov na ministrstvu za kulturo, res ne morem imenovati drugače - kot Goebbelsov slog.
No, sam še vedno prijazno verjamem, da bo takšen protievropski medijski zakon na koncu enostavno propadel kot protiustaven.
Eden izmed znanih slovenskih medijskih mogotcev mi je duhovito in dovolj ilustrativno dejal, da "novo medijsko zakonodajo pišejo ljudje, ki sovražijo novinarje." Hja, ni kaj dodati ... Me pa zanima, kaj bodo o Golobičevi kazenski tožbi povedali Grega Repovž, odgovorni urednik Mladine in še vedno predsednik Društva novinarjev Slovenije, ter Golobiču naklonjeni mediji. Da so kazenske tožbe politikov zoper novinarje hudo konkretna oblika političnega pritiska na svobodo medijev, je namreč onkraj vsakega dvoma.
Pa vendar, da bomo lažje razumeli bizarno nevarnost ali nevarno bizarnost kazenskih tožb zoper poklicne novinarje, se vrnimo na zadevo Oven.
Za osvežitev spomina: Edvard Oven je zaradi članka v Slovenskih novicah (v prilogi Bulvar), z naslovom "Oj, Edo, joj!", napisanega in objavljenega 11. februarja 2004, zoper avtorja teh vrstic vložil zasebno tožbo zaradi domnevnega kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu Kazenskega zakona. Še posebej naj bi ga razžalil z naslednjim stavkom: "Nobena skrivnost namreč ni, da se je Oven do zasebnega kapitala v BTC pretolkel izključno z denarjem stanovanjskih varčevalcev, kar je sploh njegova praksa." Ni nobena skrivnost, da je Oven v vlogi predsednika nadzornega sveta BTC sodeloval tudi v zloglasnem menedžerskem odkupu BTC (čeprav sploh ni bil menedžer BTC, kaj šele, da bi bil tam zaposlen), ki ga je preiskovalo tožilstvo, kot prvi človek Stanovanjskega sklada pa je veljal za "najbogatejšega državnega uradnika". Edvard Oven na sodišču ni znal ali hotel pojasniti, od kod mu denar za nekaj milijonov evrov vreden lastniški delež v BTC (z direktorsko plačo sklada si tega seveda ni mogel privoščiti), je pa izpovedal, da je bila "to zlata doba zaslužkov na finančnem trgu," in to prav v času, ko je bil direktor neprofitnega državnega sklada. Hkrati je bil tudi direktor in (so)lastnik zasebnih podjetij Sonce, Sončni vzhod in Modra borzna hiša, o čemer je takrat veliko in natančno pisal tudi danes toženi Stanislav Kovač.
Okrožna kazenska sodnica Andreja Sedej Grčar me je 14. maja 2007 obsodila na tri mesece pogojne zaporne kazni, vendar je višje sodišče njeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Višji sodniki so Andreji Sedej Grčar v obrazložitvi razveljavitve njene sodbe očitali, da "sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi lahko s potrebno gotovostjo ugotovilo, da sem imel pri pisanju članka o Edvardu Ovnu namen zaničevanja," kar je eden od pogojev storitve kaznivega dejanja.
Po razveljaviti sodbe se je okrožna sodnica Andreja Sedej Grčar podala v ponovno sojenje, ki ga je zaključila po eni samo obravnavi. Spet me je gladko obsodila, vendar tokrat samo na dva meseca zaporne pogojne kazni, čeprav mi namena zaničevanja seveda ni mogla dokazati; ker tega pač enostavno ni bilo. Po suvereni pritožbi mojega zagovornika Emila Zakonjška je senat višjega sodišča v Ljubljani, pod vodstvom sodnika Igorja Mokorela, decembra lani, po petih letih dramatičnega sojenja, ponovno in dokončno razveljavil sodbo Andreje Sedej Grčar ter mojo malenkost pravnomočno oprostil. S tehtno obrazložitvijo, ki za slovenske novinarje pomeni pravni standard, zaradi katerega bo na koncu skoraj zanesljivo oproščen tudi Kovač.
Tretji odstavek 169. člena Kazenskega zakona, ki obravnava kaznivo dejanje razžalitve, namreč določa, da "se storilec za kaznivo dejanje razžalitve ne kaznuje, kadar se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, knjižnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica … če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja." Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da sem inkriminirani tekst napisal kot poklicni novinar, torej pri opravljanju časnikarskega poklica. Nobenega dvoma tudi ni, da je bil Edvard Oven javna in politična osebnost, vsebina mojega članka pa se je nanašala na temo splošnega pomena, ki je bila za javnost zanimiva. Slovensko ustavno sodišče je že pred štirinajstimi leti, ko je presojalo ustavnost 3. odstavka 169. člena, opozorilo, da ima "pri političnih temah in zadevah splošnega pomena, kamor je spadala tudi vsebina mojega članka, svoboda obveščanja prednost pred varstvom časti in dobrega imena. Svoboda obveščanja mora biti varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna." Ustavno sodišče je v pomembni odločbi (U-I-226/95) še zapisalo, da je "lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnavnja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje."
Sodnica Andreja Sedej Grčar je namišljeni namen zaničevanja Edvarda Ovna utemeljevala z okoliščino, da sem na koncu članka zapisal, da je "zasebni tožilec za nameček še pred razvezo zakona (kar je bilo tudi res, saj sta se tedanja zakonca Edvard in Maja Oven kmalu zatem ločila)," in da bi "moral vedeti, da zoper Ovna ne teče pravnomočno uvedeni kazenski postopek?!" Vendar, kot je pravilno ugotovilo višje sodišče, samo sklepanje o namenu zaničevanje ne zadošča, da bi poklicnemu novinarju lahko suvereno očitali kaznivo dejanje in ga obsodili celo na zaporno kazen. Sodnica Andreja Sedej Grčar bi morala – po mnenju višjega sodišča – namen zaničevanja "ne samo ugotoviti z ustrezno gotovostjo, ampak ga tudi ustrezno obrazložiti." Zaničljiv namen je "praviloma voden z nekim osebnim interesom," med Edvardom Ovnom in mojo malenkostjo pa sodnica Andreja Sedej Grčar ni ugotovila nobenega "posebnega, še manj sovražnega odnosa," iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da sem kot poklicni novinar sporni tekst napisal z namenom zaničevanja Edvarda Ovna kot zasebnega tožilca. Navedbe iz osebnega življenja Edvarda Ovna, ki sem jih zapisal na koncu članka, tudi po mnenju višjega sodišča same po sebi niso žaljive. Še zdaj mi ni jasno, kako je sodnica lahko ugotovila, da je zapis povsem preprostega dejstva o resničnem ločevanju zakoncev Oven žaljivo pisanje in posledično kaznivo dejanje?!
Višje sodišče se je pri razveljavitvi sodbe Andreje Sedej Grčar sklicevalo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča (I Ips 237/97), ki slovenska sodišča, sodnike in sodnice zavezuje, da morajo pri očitkih kaznivih dejanj novinarjev "namen zaničevanja presojati po najstrožjih kriterijih." To sodiščem nenazadnje nalaga tudi 10. člen že omenjene evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ostal pa je grenak priokus o nenavadni pristranskosti in čudnih potezah okrožne kazenske sodnice Andreje Sedej Grčar, ki ji je višje sodišče dvakrat zapored - v eni in isti točki - strokovno dobesedno razcefralo sodbo. Ni jasno, denimo, zakaj je v ponovnem sojenju zavzela popolnoma enako stališče kot v prvi sodbi, ki so jo višji sodniki že razveljavili. Je računala, da bo z enim mesecem manj zaporne kazni prišla skozi? Tudi njeno vedenje v sodni dvorani ni bilo vredno sodne avtoritete. Je pa zanimivo, da je Andreja Sedej Grčar pozneje postala celo podpredsednica ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer bodo sodili tudi komentatorju Financ Stanislavu Kovaču.
Najbolj bizarno pri vsem tem pa je, da mi je Edvard Oven nekajkrat očital, kako sem članek, zaradi katerega me je tožil, napisal "po nareku Gregorja Golobiča." Oven in Golobič, ko sta bila skupaj v LDS, sta se namreč vedno sovražila …

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Gregor Golobič Edvardu Ovnu Milanu Kučanu Janezu Janši Borutu Pahorju Janez Drnovšek Mihe Kozinca Stanislava Kovača Majdo Širca Katarina Kresal Grega Repovž Andreja Sedej Grčar Emila Zakonjška Igorja Mokorela Maja Oven

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

cox

2015-03-19 08:29:19


zmagal je ptičar

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Sramota: Golobič je edini slovenski politik, ki novinarja pošilja v zapor!