Koliko hrupa okoli primitivnega stadiona? Kruha in iger! Kar volite Jankoviča, budale ljubljanske. Naj vam meče pesek v oči. Na vaš račun pa mastnid enarci v svoj žep. Nič ne jokajte, da vam je hudo, da vas odpuščajo, da ni za jest, s podporo takšnim objektom ste sokrivi. Prav vam je, državljani Slovenije.

Končno je prijela kolektivna hipnoza. Tudi siromaki smo dobili spektakel. Župan je pograbil sugestijo, ki je obljubljala kolektivno hipnozo, vendar jo je iger željno ljudstvo moralo poosebiti, da je uspela. Če se je Zoran Janković dobro zavedal moči spektakla, ki gradi na razkolu med javnim in zasebnim, med kognitivnim in vznesenim, posega v človekovo občutenje, obnašanje in razumevanje, pa ljudstvo kljub poprej preverjenim in že izživetim zgodovinskim praksam ni prepoznalo registra, prek katerega je zapela prva simfonija športnega parka Stožice.
Simfonija je kolektivna hipnoza - eden od redkih registrov, ki lahko privede do množične evforije siromakov, vendar je uspešna le, če se dogaja v primernem času in prostoru ter če jo ljudje vzamejo za svojo. Stožiška lepotica obljublja cel niz dogodkov, o katerih se bomo lahko vsi pogovarjali, če jih bomo doživeli ali ne. Vzneseno stanje lagodja, kar je osnova hipnoze, bo dovoljevalo in opravičevalo vse tisto, kar preprečuje razum. Toda trenutku olajšanja bo sledilo soočenje s simptomi, ki vzpostavljajo družbo siromakov. Le streznitev nas lahko oropa žlahtnega priokusa, da bi v lepotici neobremenjeno občudovali novodobno arhitekturo, spomenik našega časa, dobe nepravičnosti in teme.
V sodobni družbi spektakla, o kateri so nam že pred majem 1968 govorili situacionisti, je težko naleteti na presenečenja. Pa vendar se zgodijo. Za evforijo ob odprtju športnega parka Stožice ni poskrbel Janković, pač pa angažma novinarjev, psihologov, sociologov in drugih družboslovcev, torej tistih, katerih poklic je kritično opazovanje in analiziranje družbenih procesov. Če so še pred dnevi drezali v verige prekarizacije ali zasužnjevanja delavstva, so v torek padli na cenen spektakel. Presenečenje pravim zato, ker so se z vso močjo postavili v bran županu, ki ni bil napaden in ki je odgovarjal na vprašanja, za katera je odgovoren Grep. Županu se ni tresel sedanji (ali prihodnji) mandat, saj se načinu njegovega dela, kot kaže dolgotrajni molk, vsi podrejajo.
Da se razumemo. Kot z nogometom ni nič narobe, dokler ga ne pogoltne biznis, tudi z županom ni nič narobe, če deluje legitimno in legalno ter če tudi zanj, kot za vse druge igralce na igrišču, obstaja neki sodnik, ki zapiska ob prekršku. Samo fer igra je vredna ogleda. Nogometne pravljice, pa naj gre za legendarnega Maradono ali za domače reprezentante, so se pisale v kolektivnem siromaštvu. Šele ko se je na nogomet dovolj močno usedel biznis različnih nogometno neukih ljudi, ki so vstopali zaradi denarja in ga iz enakih razlogov tudi zapuščali, se je nogometna ekstaza sprevrgla v polomije. Podobno tudi s športnim parkom ni nič narobe, niti z misijo nemogočega, ki si jo je zastavil in jo tudi izpeljal aktualni župan. Zaplete se zgolj in samo, če dregnemo v kak drobec v zakulisju, kjer se ne kopičijo zgolj laži, avtoritarne in nečimrne izjave, politične igrice in zavezništva, teža hipotek in cela serija kršitev postopkov in predpisov…, tam ležijo tudi konkretna izgubljena človeška življenja gradbenih delavcev, njihova stiska, zapečatene usode družin, od leta 2008 neizplačani računi, plače, obveznosti in, če verjamete ali ne, vrsta malenkosti, ki bodo posegle tudi v naše življenje. Tam se skrivajo učinki sredstev, s katerimi je bil dosežen cilj.
Ko je podjetje Leka z razstavo kesonov zaznamovalo jutro pred odprtjem spektakla in ko so delavsko akcijo podprle še radikalne napovedi o blokadi Slovenije, se je za trenutek zazdelo, da bo nastopilo odhipnotiziranje. Trenutek streznitve je poudaril simptome, ozadja in načine delovanja političnih veljakov v družbi siromakov. Bolje ga ne bi mogel pričarati nihče drug kot sam župan na novinarski konferenci tistega dne: "Jst bi temu reku, da je to zadeva, ki ne zadeva MOL, in gospod Leka je zame oziroma ne vem, kako se piše, poskušal izsiljevati in mi smo šli na sodišče z začasno odredbo za motenje posesti … in če je eden od sto proizvajalcev tisti, ki je pripravljen delat cirkus in ima tako podporo javnosti, potem naj dela. Na koncu se bo vidlo, kaj je končni rezultat. Jst osebno pa vztrajam na tem, da ga MOL toži za odškodnino…"
Ne gre za Jankovića, ne gre za stadion, gre za načine, sredstva in žrtve, s katerimi se dosega misija nemogočega. Gre za uvajanje nove prakse, ki dovoljuje prepovedano, ki terja žrtvovanje in trpljenje enih za uveljavitev drugih in je za razmeroma siromašen cilj - en velik kos objekta iz betona - pripravljena pogoltniti nepravico, zlorabo položaja in procesijo rituala ob spektaklu. Osnovno športno pravilo, po katerem je kljub dolgemu molku naposled le odigralo podjetje Leka - važno je sodelovati, ne zmagati - je v misiji za stadion nujno zlo. Za župana in Grep je bila zmaga pomembnejša od sodelovanja. Za vse fizične delavce, ki so v igri sodelovali, je denarja zmanjkalo, veliki igralci spektakla so se z njim založili že zdaj, ko se lepotica še ni (in se ne bo) poplačala, saj bo njene stroške šele čez leta pokril največji in še ne izgrajen nakupovalni center v Sloveniji. Do takrat bomo spektakel in njegove upe uživali na puf.
Toda hipnoza ima kratkotrajne in prehodne učinke in ne odpravlja simptomov, nas je pred stoletjem poučil oče psihoanalize. Zato tudi napovedane serije raznovrstnih prireditev v Stožicah obljubljajo veliko več kot zgolj začasno lagodje. Na valovih spektaklov bomo vzgojili novo generacijo, ki se bo socializirala znotraj spektakla in njegovih zakonitosti. Ta bo tista prava mlada generacija, ki bo tekala z zastavami, se tolkla po prsih med petjem himne, jokala za uspehe in poraze svojih ljubljencev ter kot v zamaknjenem stanju aplavdirala vsakršnemu žlobudranju, kričala slogane in ponavljala parole, ki z našo kulturo, zgodovino, vsakdanjim življenjem, prav tako pa tudi s to sekvenco trenutka in prostora, nimajo nič skupnega, še manj pa pozitivnega.
Za odhipnotiziranje tega kolektivnega in zamaknjenega stanja so potrebni posamezniki, ki zavestno stopijo v svet hipnoze in delujejo natanko nasprotno, kot zahtevajo njene zakonitosti. Namesto na fuzbal derejo pred dvignjene kesone, delavce spodbujajo, da terjajo svoje pravice, župana, Grep, Sektor beton in druge zaslužne za kolektivno siromaštvo pa vlečejo na zatožno klop. Tekme so in bodo. Tudi siromaštvo, če vzneseni ne bomo prepoznali razlogov za upor.

Oboje potrebujemo. Pediatrično kliniko in nogometni stadion. Oboje mi je prav, da Ljubljana ima. Oboje mi je ljubo: otroci in fuzbal. Še najbolj v kombinaciji: igranje fuzbala z otroci. Vendar tako kot v življenju nasploh si je treba postaviti prioritete, glede na vrednotni sistem. In Slovenci smo si jih: fuzbal pred otroci. Igre pred prihodnostjo. Vedno smo govorili, da so otroci naša prihodnost, kajne?
Iz naslova gotovo sklepate, da so pediatrično kliniko gradili več kot 10 krat več časa kot nogometni stadion. Da se je pokazalo 10 krat več politične volje za gradnjo stadiona kot pediatrične klinike. Slovenci izvolimo pač tako vodstvo, ki daje prednost igram pred prihodnostjo. Morda malo poenostavljeno, a vendar zame zelo simbolno, ki veliko pove o mentaliteti naroda.
Vodstvu, ki je tako brezkompromisno gradilo stadion, smo odpustili vse mogoče grehe, tudi brezsrčno izkoriščanje brezpravnih delavcev. Samo, da so igre. Torej, vrednoto zabave smo postavili tudi pred vrednoti pravičnosti in solidarnosti.
Narod, ki je takole zastavil prioritete svojih vrednot, se mu ne piše lepa prihodnost. “Vremena” so se nam Slovencem sicer za kratek zgodovinski hip zelo zjasnila, a takoj spet pooblačila. Žalosten sem.