Izredno slabo rešaširan članek. Na Poljani je bila istega dne (istočasno) spominska slovesnost ob 65. obletnici zadnjih bojev druge svetovne vojne na Evropskih tleh, ki jih je organizirala Zveza borcev. Že na Poljani so slovenski policisti ustavljali ljudi in jih pošiljali nazaj, nazaj... celo z psmi... tako, da do mejnega prehoda Holmec sploh ni bilo možno priti. Lokalna SNS pa je šla na mejo samo provocirat, ker ponavadi se gospodje ne vozijo po gozdnih cestah, da pridejo do Holmca. Tud ni res, da avstrijski policisti vpijejo na ljudi nemško, ker kvečjemu te v simpatični polomljeni slovenščini pošljejo nazaj. Celo opravičujejo se da je meja zaprta. Sam tolk... da verjamete SNS-jevcem, sploh pa tistim iz Mežice in Črne...

Možganjon. Torej, kaj Hrvati še počnejo v Piranskem zalivu?
Kar naj se zmenjo mafije med sabo. Zakaj za to zmerom rabjo ljudstvo?
Bomopa tako. Kaj pa vem zakaj ta spor. Že dolgo se vleče, čas je da se enkrat temu naredi konec.
Zakaj pa točno gre pa, ne vem.
Tako bodo tudi glasoval, neki v tem smislu. Ali pa tja v tri dni.

Marko Pavliha, ti si pravi Pavliha. Nehaj nas posiljevat za kaj boš ti glasoval. Koga to briga!!!

Bičkova skala, pas ob Savudrijski obali me ne zanima, prav nič me ne zanima o morski meji, ko bo lustracija komunistov bom začel migati. Do lustracije je vse totalitarizem in mafija. Glede morske meje, bi SLO lahko na HRV naslovila prošnjo za uporabo morja. Tako tudi bo.

Muzika za hrabro slovensko protiarbitražno obalno stražo:
http://www.youtube.com/watch?v=KkrhiP5RamI

Možganjon. Torej kolikšen bo širok pas ob savudrijski obali?
Bo 300 metrov?
Ali bo 278 metrov.
Bo levi breg na Muri slovenski?
Bodo zaselki na levem bregu Dragonje na slovenski strani?
Bo Piranski zaliv brez hrvaških ribičev?
Se bo slovenska policija vozila po celem zalivu?
Ne bo sredinske črte?
Ne bo v zalivi hrvaškega školjčišča?
Bodo zdaj lahko slovenski ribiči kazali gole riti hrvaškim ribičem?
Če je to v sporazumu, sem za.

Bičkova skala 16.05.2010 16:40:12
Čas je za tabletko, ti že popuščajo možganjoni.

Pri vsem tem bi ali ne bi moti edino to. Da so "levičar" po duši in krvni liniji tako vsak na svoj stran. Pri tem bi moral biti enotni kot vojaki, ki gazijo strojevi korak.
Torej. "Levičar" po duši in krvni liniji, ne bi smeli razvajat. Vsi smo za, pa čeprav narobe.
No, ostali žalujoči pa se bodo itak odločili po lastni pameti, tako kot zmerom. Ali vsaj takrat, ko je zmagal "levi" trojček.

tega Jelinčiča bo Katarina Kresal zrihtala.

GAZDA JEZDA A NI SLUČAJNO TAKO, DA IMAJO Z NOVO STRANJO SEDAJ PO DIREKTIVI VPOGLED KDO JE POSLAL EMAIL. VČASIH JE BILO DRUGAČE. "SAM DOMOV ME PUST" BOMO ŠE JOKALI IN PROSILI.

Zakaj bom glasoval proti arbitražnemu sporazumu?
Referendumska kampanja dosega svoj višek. Sam se domala sleherni dan otepam raznovrstnih povabil, naj se bolj aktivno udeležim mejaških gladiatorskih iger, toda te že pošteno presedajo ljudstvu, ki si vse bolj želi zlasti kruha in ne predvolilnih igric. Čeravno nisem več politik, so se tudi name usule sramotilne puščice iz lokov nekaterih uglednežev, češ da govorim neumnosti in podobno, toda namesto povračilne salve raje povem, da spoštujem sleherno drugačno mnenje in se ne bom pustil zapeljati v živ pesek tipičnega slovenskega teptanja, posmehovanja in blatenja. Tokrat se oglašam zgolj zategadelj, da ljudem, ki me zbegano sprašujejo o arbitražnem sporazumu, poskušam na jedrnat in preprost način pojasniti, zakaj menim, da je arbitražni sporazum preveliko tveganje za našo domovino in zakaj bom na referendumu glasoval proti.
Spore med državami je možno mirno reševati na različne načine, bodisi z diplomatskimi sredstvi, na primer s pogajanji, dobrimi uslugami, posredovanjem, spravo in anketo, ali pa s pomočjo mednarodnih sodišč in arbitraž. Arbitražni sporazum predstavlja mehanizem za ustanovitev in delovanje posebne ad hoc arbitraže, ki naj bi se ukvarjala s povsem konkretno določenimi mejnimi vprašanji med Slovenijo in Hrvaško. Gre za šele postopek, ki bo privedel do rešitve spora. Če že v tej fazi pristanemo na manj, ne moremo pričakovati več v končni odločitvi.
Moje mnenje je seveda subjektivno in ni nujno, da je pravilno, čeprav temelji na znanju in izkušnjah. Kdo ima zares prav, bomo izvedeli šele od prihodnjih generacij, ki bodo na slovensko-hrvaške peripetije gledale skozi očiščene naočnike. Toda za božjo voljo, ne pljuvajmo si v lastno skledo s trditvami, da Piranski zaliv ni bil nikoli v celoti naš ali da nimamo dostopa do odprtega morja! Godljo, ki si jo tako kuhamo, bomo morali pojesti sami, k čemer nas bodo dodatno prisilili arbitražni kuharji. Nedvomno bo Slovenija še naprej ostala pomorska država, toda vprašanje je, s koliko morja in obale ter s kolikšnimi naravnimi bogastvi in svobodnimi plovnimi pravicami.
Moja skepsa oziroma kritika se nanaša predvsem na neposrečen postopek nastajanja in sprejemanja arbitražnega sporazuma, določitev kopenske in morske meje brez uporabe katerekoli pravičnosti, nedorečenost izraza »stik«, opustitev izrecne omembe načela zunanje pravičnosti in negotovo izvršitev morebitne arbitražne odločbe.
Neprimeren postopek nastajanja in sprejemanja arbitražnega sporazuma
Izvirni greh tiči v odločitvi predsednika vlade, da probleme s sosedo razvozlja sam s svojo ekipo v imenu tihe diplomacije, namesto da bi več napora vložil v poenotenje celotne slovenske stroke in politike, kar bi omogočilo dvotretjinsko izglasovanje boljšega, večinsko usklajenega arbitražnega sporazuma. Takšna večina je bila denimo zagotovljena v primeru nesojenega sporazuma Drnovšek-Račan.
Zakaj bi moral državni zbor odločati s kvalificirano večino? Prvič, arbitražna odločba lahko poseže v temeljno ustavno listino, kar pomeni, da bi bila neustavna. Zato bi bilo treba sporazum sprejeti v ustavno-revizijskem postopku z dvotretjinsko večino. Posredno je to zapisalo tudi ustavno sodišče, pri čemer je škoda, da tega ni povedalo jasno in nedvoumno.
Drugič, ustava nam omogoča, da prenesemo del svojih suverenih pravic na mednarodno organizacijo, vendar le na podlagi parlamentarne dvotretjinske odločitve. Če je arbitraža neke vrste ad hoc mednarodna organizacija, potem prenašamo na njo velik del svojih suverenih pravic, ker bo dokončno določila našo mejo.
Tretjič, ustava zapoveduje, da se mednarodne pogodbe ratificirajo z navadno večino, razen v primerih, ko drugačno večino določata ustava ali zakon. Resda bi bilo nenavadno in nomotehnično sporno, če bi v zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma določili, da ga je treba potrditi z dvotretjinsko večino, možno pa bi bilo po hitrem postopku sprejeti zakon, ki bi takšno večino določil samo za ta konkretni primer. Ena od opozicijskih strank je to tudi poskušala, vendar je njen predlog pogorel že na začetku postopka, kar kaže, da ni bilo nobene volje za usklajevanje različnih političnih interesov.
Končno so tu še etični argumenti, saj je denimo hrvaški sabor skorajda brez zagat potrdil sporazum z dvotretjinsko večino. Če bi naša vlada naredila vse, da bi pridobila čim večjo politično in strokovno podporo za sporazum ter skupaj s poslanci v celoti opravila svoje delo, ne bi bilo treba prelagati tako težkega bremena na volivke in volivce.
Določitev kopenske in morske meje brez uporabe pravičnosti
Arbitraža naj bi kopensko in morsko mejo določila le z uporabo pravil in načel mednarodnega prava, pri čemer ne bo vezana na pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov, kar je sicer izrecno predvideno za določanje stika z odprtim morjem in določitev režima za uporabo ustreznih morskih območij. Bistveno bolje bi bilo, da bi o vseh vprašanjih odločala na podlagi zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), ker bo na podlagi mednarodnega prava, ki zajema tudi sodno prakso, najverjetneje zarisala le nekoliko odklonjeno sredinsko črto v Piranskem zalivu, razen če nam bo dodelila pravičnejšo kopensko mejo, denimo po sredini Savudrijskega polotoka (iz mojih ust v arbitražna ušesa!).
Stik je manj kot teritorialni dostop
Arbitražni sporazum govori le o »stiku Slovenije z odprtim morjem«, ne pa o «teritorialnem stiku« oziroma »teritorialnem dostopu Republike Slovenije do odprtega morja«, kar bi bilo bistveno bolje, dasiravno nekateri menijo, da to izhaja iz imena naše države. Zakaj potemtakem nismo rekli bobu bob in popu pop, kdo se je česa bal in otepal? Odprto morje se po mednarodnem pravu začne šele tam, kjer se končajo različni morski pasovi (na primer izključne ekonomske cone, ekološke in ribolovne cone), kar pomeni, da se v Jadranskem morju ob upoštevanju pravic vseh obalnih držav dejansko nahaja nekje pri Črni gori. Zatorej »stik« lahko pomeni kvečjemu nekakšno prosto plovbo do odprtega morja, ne pa tudi teritorialnega dostopa, razen če bi oblikovali čudežno arbitražo. Si jo lahko nadejamo? Bojim se, da ne, kar potrjujeta hrvaška enostranska izjava glede arbitražnega sporazuma in mednarodno vplivni dr. Budislav Vukas, bivši podpredsednik Mednarodnega sodišča za pravo morja v Hamburgu (ITLOS) in najverjetnejši kandidat za hrvaškega arbitra.
Vukas tolmači izraz »odprto morje« povsem drugače kot slovenski podporniki arbitražnega sporazuma. Trdi, da arbitražni tribunal po vseh pravilih Sloveniji ne bi smel dosoditi dimnika oziroma koridorja, po katerem bi ladje plule v slovenske teritorialne vode, ne glede na pravni status morja v tem koridorju, temveč le služnostni prosti prehod, ki bi bil nekoliko liberalnejši od neškodljivega prehoda po konvenciji Združenih narodov o pravu morja iz leta 1982. Iz Vukasovih javnih stališč je torej očitno, da bi kot morebitni arbiter podprl odločitev, da stik z odprtim morjem ne more pomeniti določitve teritorialnega stika, saj naj bi mednarodno pravo postavljalo odprto morje daleč bolj na jug, še posebej, če bo tribunal določil tudi razmejitve morskih pasov oziroma režim za uporabo ustreznih morskih območij.
Bistveno boljše bi torej bilo, če bi bilo v arbitražnem sporazumu izrecno predvideno, da naj tribunal določi teritorialni dostop Republike Slovenije do odprtega morja, pri čemer bi lahko slovensko teritorialno morje bodisi «zavihal« na jug do znamenite točke T5, kjer se nesporno začne odprto morje; povezal s to točko s podobnim koridorjem kot po sporazumu Drnovšek-Račan, ki bi imel status odprtega morja, ali ga povezal s točko T5 s koridorjem, ki bi imel status kondominija, torej nekakšnih mešanih slovensko-hrvaških voda. Slednja rešitev bi tudi ublažila ali celo odstranila očitek Hrvaške iz časa sporazuma Drnovšek-Račan, da bi koridor povzročil eksklavo (»odrezan« trikotnik) hrvaškega morja. V judikaturi in praksi držav obstajajo različni pristopi, ki vsaj posredno pridejo v poštev tudi za pričujoči spor, recimo v primerih Gambija-Senegal, Kenija-Tanzanija, Francija-Monako, Dominika-Francija, Mozambik-Tanzanija, razmejitev epikontinentalnega pasu v Severnem morju, Gvineja-Gvineja Bissau idr. Toda zavedati se moramo, da je naš spor poseben, sui generis, saj ima toliko specifičnih okoliščin, da ga težko primerjamo z drugimi razsojenimi ali pogodbeno dogovorjenimi zadevami.
Načelo zunanje pravičnosti ni izrecno omenjeno
Sporazum žal ne vključuje načela ex aequo et bono, na podlagi katerega bi morala arbitraža odločati po pravičnem in dobrem, kar pomeni, da ne bi bila vezana le na pravila in načela mednarodnega prava, temveč bi upoštevala najširšo paleto relevantnih okoliščin. Morda lahko arbitra ali sodnika, ki se togo drži mednarodnega prava, slikovito primerjamo z zdravnikom, ki zdravi težko bolezen zgolj s klasičnimi medicinskimi metodami, na primer z zdravili, operacijo, obsevanjem ali kemoterapijo. Če arbitru omogočimo uporabo zunanje pravičnosti je tako kot da bi zdravniku dovolili uporabo homeopatije oziroma alternativnih metod zdravljenja, ki so mnogokrat bolj učinkovite od zapisane medicine. Drži, da to načelo še ni bilo uporabljeno pred meddržavnim sodiščem v Haagu, ga pa recimo poznajo in često upoštevajo trgovinske arbitraže, katerih prakso je mogoče analogno uporabiti tudi v mednarodnem javnem pravu.
Negotova izvršitev morebitne arbitražne odločbe
Vsi postopkovni roki iz arbitražnega sporazuma bodo začeli teči z dnem podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo, torej tik pred njeno ratifikacijo oziroma približno eno leto pred polnopravnim članstvom Hrvaške v EU, če bodo tudi druge države članica tako pohitele kot mi. Obe državi bosta morali v šestih mesecih po sprejetju arbitražne razsodbe ukreniti vse potrebno za njeno izvajanje, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če bo to potrebno. Kdo jamči, da bo Hrvaška resnično upoštevala razsodbo, če ji ne bo pogodu? Nam dosedanje izkušnje s sosedo lahko vlivajo zaupanje? Slovenija bo med tem izgubila še zadnje pogajalsko žezlo, ki ga ima zdaj kot polnopravna članica EU.
Kako ravnati po referendumu?
Konec marca sem pozval vse tri slovenske predsednike, naj po »nebodigatrebnem« referendumu poskušajo čim bolj poenotiti politiko in stroko, bodisi za pripravo arbitražnega memoranduma ali pa za izdelavo scenarija za obnovitev pogajanj s Hrvaško, česar se nam ni treba bati, nenazadnje tako meni tudi sam predsednik republike. Zato sem se udeležil sestanka pri ministru za zunanje zadeve, ker sem želel pokazati dobro voljo in pripravljenost za pomoč, ne glede na izid referenduma.
So takšne sprave in složnosti sposobni tudi drugi politiki in strokovnjaki?
Starodavni pregovor pravi, da največje sovraštvo nastaja med rojaki: accerima proximorum odia. Ne bodimo tako zadrti, kajti živimo malodane v butični državi, kjer nam manjkajo le volja do sodelovanja in nekolikanj več temeljnih vrednot, domoljubja in samozavesti, pa bomo zagotovo vsi skupaj boljše živeli.

Jebeš tako stranko,v kateri ne smeš povedati svojega mišljenja..
Oprosti jim BOK saj ne vedo kaj govorijo....

Kdaj lahko pričakujemo slovenski prevod Avstrijske državne pogodbe?
»Republika Slovenija in slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem ob letošnjem 15. maju, ko se spominjamo 55 let podpisa Avstrijske državne pogodbe (ADP), trpko in zaskrbljeno ugotavlja, da še vedno niso v celoti uresničene pravice slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, predvsem člena 7, pa tudi 9. člen ADP, ki se vsaj posredno nanaša na manjšino, saj govori o tem, da je Avstrija dolžna izvesti denacifikacijo na vseh področjih in preprečiti organizacije, ki delujejo proti manjšini.
Ob tej okrogli obletnici podpisa ADP se v Sloveniji pojavljajo tudi vse glasnejše zahteve po notifikaciji nasledstva ADP, vendar je ob tem treba opozoriti, da besedila Avstrijske državne pogodbe oziroma Državne pogodbe o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, kot je njen uradni naziv, še vedno nimamo v slovenskem jeziku. Prevedenih je le nekaj členov, seveda 7. člen, toda celotne pogodbe, ki jo želi Slovenija notificirati, še vedno ni mogoče prebrati v slovenščini. Prebiramo jo lahko v nemškem izvirniku, pa tudi v srbskem oziroma hrvaškem jeziku, saj je bila v času, ko je bila Slovenija del Jugoslavije, objavljena v dodatku k tako imenovanemu Službenem listu FNRJ (št. 2, 1. februar 1956).
Vlado Republike Slovenije pozivam, da ob tej okrogli obletnici podpisa ADP zagotovi prevod celotne pogodbe v slovenski jezik. Ob morebitni slovenski notifikaciji nasledstva ADP bi bilo prav, da bi se pred tem lahko Slovenci seznanili s to pogodbo v slovenskem jeziku. Slovenski prevod ADP bi gotovo pomenil dodatno pobudo preučevanju te pogodbe in z njo povezane manjšinske problematike.«

Gegengegenbande, pravkar si postal debil. Tvoje partizanske horde so prestopile k huduči, ko so ubile prvo nedolžno žrtev. Torej je vseeno ali so jih pobili samo 2 ali celo 2 milijona. samo na ptujskem in celjskem jih je pobitih in zakopanih preko 300.000

Ali bo na kongresu tudi najlepša ženska na svetu,Žgajnar Tevš.